Vršič je bil že od nekdaj izjemen izziv za kolesarje. Najvišji 1612 metrov visok slovenski cestni prelaz je buril kolesarsko domišljijo, usojen le najboljšim in najbolj zagrizenim. Ko sem v letih kolesarske evforije na Rogu, Zvonetu Zanoškarju predlagal, da razpisali kolesarski jurišna Vršič, je dejal, da se za deset kolesarjev ne splača organizirati tako zahtevne dirke. Vseeno sem leta 1978 objavil v Nedeljskem dnevniku in Dnevniku razpis za množično kolesarjenje iz Kranjske gore na Vršič. Takrat je bila od Mihovega doma naprej cesta še makadamska, le ovinki so bili že tlakovani. Navkljub Zvonetovemu pesimizmu, se nas je pred hotelom Lek zbralo kakšnih štiri sto. Ni bila dirka, vsak je bil heroj, ki je prikolesaril na vrh in prejel medaljo. To je bil za tiste čase in tista kolesa res izjemen podvig. Že vožnja po uro je bila trofeja
In takrat se ni nihče niti predstavljal, da bo Juriš na Vršič postal tako priljubljen.
Nekaj let ga je organiziral Zanoškar s svojimi Rogovci, kasneje pa je prevzelo organizacijo rekreativno društvo Rog Franek, vse dokler ga pod svojo streho niso vzeli domačini, Turistično društvo Kranjska Gora, ki je organizator še vse do danes.
Vsaka prva sobota v septembru je rezervirana za Juriš na Vršič in je praznik kolesarjev. Nekaj časa je v okviru Juriša na Vršič potekalo tudi državno gorsko prvenstvo Slovenije, a so se »profiji« uprli, ker se jim je zdelo pod častjo, da bi se borili z amaterji.
Danes se »amaterji« vozijo na Vršič komaj kakšno minuto čez pol ure in bo dolgo minilo ko bo padla tudi magična meja 30 minut!
Tone Fornezzi